• Home
  • Search
    •  
  • Login
    • Korisničko Ime: Lozinka:
      Jeste li propustili svoj aktivacijski email?

Prikaži postove

Ova sekcija vam omogućuje pregled svih postova koje je objavio ovaj član. Napomena: možete vidjeti postove samo iz rubrika kojima trenutno imate pravo pristupa.


Poruke - kanalja5

 Str: [1] 2 3 4 5 6 ... 10
1
Općenito / Odg: Članci vezani uz NK Rijeku
«  u: Srpanj 28, 2015, 11:17:19 »
Delo-Sobotna priloga,25.6.2015:Aretacija, sporočila in videotrakovi
http://www.delo.si/sobotna/aretacija-sporocila-in-videotrakovi.html

4
Općenito / Odg: Članci vezani uz NK Rijeku
«  u: Veljača 16, 2015, 10:10:33 »
Moglo bi biti PSK bar dva puta tijednom.U petak ili subotu prije utakmice,uz ponedeljak naravno...

5
Sezona 2014/2015 / Odg: Zimski prijelazni rok: očekivanja i strepnje
«  u: Siječanj 01, 2015, 07:05:55 »
Vidim vratila nam se alu felga...
Those were the days...

6
Sezona 2014/2015 / Odg: Zimski prijelazni rok: očekivanja i strepnje
«  u: Prosinac 21, 2014, 13:18:07 »
Ništa ovde,evo nešto od mene iz Slovenije.Sad igra u Zavrču.Doris Kelenc,malo starije:https://www.youtube.com/watch?v=mQUKdEdgTOs

7
Općenito / Odg: Matjaž Kek
«  u: Rujan 09, 2014, 22:42:20 »

8
Sezona 2014/2015 / Odg: Rijeka u Europskoj ligi 2014./2015.
«  u: Kolovoz 08, 2014, 10:46:44 »
Toro otpao,a Inter(under) spreman za lekciju...

9
Novosti iz Farskih?

10
Općenito / Odg: Bivsi, Nesudjeni i Buduci igraci
«  u: Srpanj 19, 2014, 22:21:47 »
Možda zaista čudan.Ima več 26 god. i igrao večinoma tek u 2.HNL(bez uvrjede).
Sad je u Sloveniji prvenstvo tek počelo pa će se vidjet nakon bar jedan mjesec.

11
Općenito / Odg: Bivsi, Nesudjeni i Buduci igraci
«  u: Srpanj 19, 2014, 19:18:24 »
Bivši od Pomorca-Šaban,danas pogodio proti Olimpiji i po mome najbolji od svojih.
Predobar za Krku...

12
Općenito / Odg: Članci vezani uz NK Rijeku
«  u: Lipanj 15, 2014, 13:43:49 »
Malo se zezajte sa g.transletorjem da ne kvarim članka...

13
Općenito / Odg: Članci vezani uz NK Rijeku
«  u: Lipanj 15, 2014, 13:18:38 »
Nastavak(bome su se napalili)...
Vse to navdušenje, pozdravljanje, ogovarjanje – je to kdaj naporno?

To je vse del življenja, ki me ne moti. To poskušam jemati kot del nekega posla, ki pomeni tudi spoštovanje druge strani: če že mene spoštujejo, ne morem biti sam tako bahav in vzvišen, da bi ignoriral otroka, ki želi avtogram in fotografiranje. V tem trenutku sem zadovoljen sam s sabo, želim uživati zdaj, v svojem delu, ne begajo me misli po čem drugem. V Savdski Arabiji sem imel svojevrstno izkušnjo, naučil sem se marsikaj …

A tja se menda ne bi nikoli več vrnili. Zakaj?

Nezmožnost komuniciranja, popolnoma drug sistem … Po slovenski zgodbi na to enostavno nisem bil psihično pripravljen, premalo svojih ljudi sem imel s seboj … Lahko bi vztrajal, a zakaj bi ubijal samega sebe? Znanje in voljo imam, zato se posel prej ali slej najde. Tisto leto, ko sem bil potem doma, je bilo morebiti najbolj pomembno: ustavil sem se, premislil in postavil vizijo, v katero smer želim.

No, če kdo drug, se žena gotovo ni pritoževala, da ste bili nekoliko več doma?

Na koncu se je že. Menda sem lahko tudi tečen (smeh). Prekolesaril sem že vse tamkajšnje hribe po dolgem in počez …

Ampak kot družina očitno povsem dobro funkcionirate, ne glede na to, da ste dokaj odsotni oče in mož?

Sin je svojimi 23 leti že na svoji lastni poti, čeprav je kot edinec še vedno rad z mamo in očetom. Žena ima svoj posel in odgovornost, jaz sam pa … Že zelo zgodaj sem šel igrat v Avstrijo, nekako se navadiš živeti iz torbe v torbo, iz hotela v hotel, a nekih težav v tem ne vidim. Je res, da se rad vračam v Maribor, še vseeno pa mislim, da še ni nastopil čas za počivanje in ležanje …

Koliko časa si potemtakem še dajete?

No, nekaj časa bo verjetno še šlo (smeh). Je pa res, da že zdaj kdaj berem o sebi kot 'zelo izkušenem trenerju Reke' ... Pa si rečem, kako zelo izkušen, saj sem šele dobro začel trenersko kariero!? A potem pogledam na osebni dokument, matično številko, vse večkrat me zgrabi v križu in takrat se zavem, da bi moral morebiti nekoliko upočasniti. Nogometa sicer ne igram že nekaj let, kolena ne bi več zdržala, rad pa kolesarim, hodim in tečem … skratka, držim se športnih dejavnosti, po katerih lahko naslednji dan še hodim (smeh).

Potemtakem med treningi ne razkazujete svojih nogometnih veščin?

Ah, kje pa! Pa da bi z njimi igral!? Vse skupaj spremljam lepo iz varnega zavetja …

Dejali ste, da vašega sina, tudi nogometaša, na njegovi poti pustite pri miru, ampak očetov nasvet je kdaj vendarle dobrodošel, mar ne?

Mislim, da mi je vedno bolj partner v nogometnem pogovoru. Ogromno vidi. Ni več tako, da bi le on poslušal mene, ampak mi celo nakaže kako stvar, oceni igralce. Ti mladi ljudje danes imajo ideje in energijo, možnosti komuniciranja so vedno širše, zato pravim, da če jim ne damo možnosti, da se pokažejo, ne moremo blebetati, da nič ne delajo, da nič ne znajo … Je pa res, da sem najbolj ponosen, ker mu gre tako odlično v šoli. Če bo v tem tempu nadaljeval in prišel do svojega poklica, bom res zadovoljen. Dandanašnji nogomet namreč čedalje bolj spominja na rock'n'roll.

14
Općenito / Odg: Članci vezani uz NK Rijeku
«  u: Lipanj 15, 2014, 13:16:54 »
Nakon duge muke evoga 8):
 Matjaž Kek: Skoraj sem presenetil samega sebe

S Slovencem, ki je Rečanom zlezel pod kožo, o sanjski pretekli in peklenski prihajajoči sezoni NK Rijeka, mundialu in kravatarjih.
Z Matjažem Kekom, najuspešnejšim nekdanjim selektorjem slovenske nogometne reprezentance in od pred kratkim najboljšim trenerjem na Hrvaškem v pretekli sezoni, smo se pogovarjali na reški Kantridi, ki, vklesana v obalni klif, velja za enega najbolj neobičajnih stadionov na svetu. (Ne)običajni pa so tudi dogodki in uspehi, ki so se začeli z njegovim prihodom v Kvarner, a teh, tako značilno zanj, ne pripisuje zgolj sebi.

Matjaž Kek je kralj. Na Reki zagotovo, pa tega nismo opazovali po dobljeni tekmi na Kantridi. Takrat, ko nočno nebo razsvetljujejo ognjemeti – tako Armada, navijači NK Rijeka, bližnjim in vesolju sporočajo, da so njihovi spet zmagali –, Keka namreč slavijo s stoječimi ovacijami, se mu s tribune zahvaljujejo, ker je v Reki znova podkuril nogometni evforiji, v špalirju pospremijo njegov, s stadiona odhajajoči avto. Ne, na običajen dan, po več kot dveurnem treningu pod vročim poletnim soncem, ko nasoljeno zelenico še dodatno ogreva razbeljeno skalovje, Štajerca, ki so ga Hrvati, zlasti tisti na Kvarnerju, (ne)hote posvojili, spremljajo muzajoči pogledi kopalcev na plaži ob stadionu, naklonjene kretnje mladih nogometašev, prijazna postrežba v klubski kavarni, zvedava vprašanja, kje in kdaj bo objavljen »intervju sa gospodinom Kekom«.

Po dobrem letu in pol, kolikor je na Reki, je namreč nekdanji uspešni trener NK Maribora in selektor, ki je Slovenijo pred štirimi leti popeljal na svetovno prvenstvo v Južno Afriko, in z ekipo, ki so jo zdaj skoraj njegovi Hrvati zavistno opisali kot reprezentanco, v kateri »ne ločiš beka od napadalca«, dosegel doslej najboljšo uvrstitev Slovenije na svetovni nogometni lestvici, tudi tam poskrbel za pravo nogometno (r)evolucijo. Kvarnerski klub, ki je svoje zlate čase nazadnje slavil pred osmimi leti, je dobil v razmeroma nezavidljivem stanju, nato pa z mlado, z vseh koncev Hrvaške prignano ekipo, začel nizati zmage. Po lestvici jih je neslo vedno višje, igrali so celo v evropski ligi, kjer so namahali Stuttgart, ostala je le še najvišja stopnička – (na papirju) večni favorit Dinamo. V državnem prvenstvu mu je uspelo ohraniti prvo mesto, v hrvaškem pokalu pa jim ga je odnesla prav Kekova Rijeka.

»Neki Slovenac« ni obnorel le reškega zaledja, pač pa je »najboljši igralec Reke«, »vrhunski strokovnjak, ki mu slačilnica brezpogojno zaupa«, »trenerski mojster za osvajanje trofej«, »virtuoz taktike«, kot je bilo mogoče prebrati v medijih, pač pa tudi hrvaško nogometno javnost, saj so mu prejšnji teden podelili nogometnega oskarja za najboljšega trenerja na Hrvškem. Slovencu, torej. A večno korektni Kek umirja žog(ic)o in strasti. Zaveda se, da bo prihajajoča sezona zaradi preteklih uspehov in pričakovanj peklenska; v torek je po krajšem dopustu na morju z ekipo že odpotoval na priprave v nekoliko hladnejši Gorski Kotar, kjer spremlja tudi mundial v Braziliji.

Za vami sta dobra dva tedna dopusta, odklopa od nogometa, zdaj ste spet tukaj, evforija se še vedno čuti, vi pa, kot vedno, delujete zelo umirjeno. Hrvaški novinarji so ob osvojitvi pokala zapisali, da ste tudi ta veliki uspeh komentirali, kot bi opisovali pravkar končani rutinski trening. Tudi reprezentančne uspehe ste spremljali z rezerviranimi nasmehi. Skrivate veselje?

Čustveno stanje je vedno prisotno, vprašanje je le, ali ga pokažeš ali ne. V življenju je tako, da lahko v tem trenutku doživljaš evforijo, v naslednjem pa se zgodi tragedija. In za zdravje zagotovo ni dobro, da vse to doživljaš poudarjeno čustveno (smeh). Pri tem gre za osebno zadovoljstvo, ker si dobro opravil svoj posel, ne za dokazovanje nečesa nekomu. Evforija je bila res velika, težko je bilo nadzorovati vsa ta čustva, no, dvakrat ali trikrat mi je malo ušlo … Tiste fotografije z baklami – to nekako ni moj stil in na to nisem najbolj ponosen. Zame je 90 minut plus tri ali štiri minute sodnikovega podaljška moja osnovna zgodba: takrat igra tvoj ansambel, včasih boljše, drugič slabše. Svojim fantom pravim, da so napake del življenja, in če se jih bojijo, ne morejo biti nikoli 100-odstotni. V današnjem športu pa je že 100-odstotno skoraj premalo, saj je tempo izredno hiter in agresiven.

Verjamem, da je pri tako mladi ekipi, kot je vaša, to še težje privzgojiti?

Ekipa je res mlada, zdaj smo jo še drastično pomladili. Igralcem sicer dajem popolno svobodo, ne zanima me, ali spijejo pivo ali dve preveč, zahtevam pa, da na igrišču prevzamejo 100-odstotno odgovornost do poklica, ki ga opravljajo. Gre, skratka, za mladi ljudi, ki jih ne gre zaklepati, pač pa jih naučiti odgovornosti tako na igrišču kot izven njega, sicer bodo to nenehno prelagali na koga drugega.Individualno kvaliteto je treba postaviti v službo kolektiva in če uspem doseči, da se odgovornost igralcev vidi v samozavesti in hrabrosti na igrišču, potem sem lahko več kot zadovoljen.

S tem, kot kaže, nimate težav?

Fantje so tudi sami medijsko izpostavljeni, kar jim, mladim, kot so, zagotovo godi, zaslužijo in živijo nadstandardno. In to je danes vsekakor treba spoštovati.

Kakšen trener ste sicer v odnosu do igralcev?

Pravijo, da je zgodbo o uspehu na Reki pripisati disciplini, ki jo vzdržujem, a meni se zdi to povsem normalno. To je del posla, organizacije nekega sistema, kjer se ve, kdo kaj dela in kdo za kaj odgovarja. Nihče mi ne more 'svaštariti' in mi voditi moštva, kot jaz ne morem voditi finančne politike kluba. Sistemi so razdelani in te se mora upoštevati. Ve se, kje je črta, do katere se sme. In Reka je zdaj pozitivna nogometna zgodba, ki pa poleg osebnega zadovoljstva prinaša tudi veliko odgovornost, saj ne moreš vedno zmagovati.

Ste že bili v taki situaciji, ko se je od vas in ekipe toliko pričakovalo, kot se zdaj v Kvarnerju?

V slovenski reprezentanci je bilo zelo podobno. Takrat, ko so ljudje izgubili stik z realnostjo in mislili, da je Slovenija nogometna velesila. A glave se po porazu ali dveh spet streznejo in takrat lahko spet normalno funkcioniraš …

Kar zapletena naloga: ljudje od vas pričakujejo vse in še več, vodstvo kluba, ki namerava graditi dva stadiona po standardih Uefe in trenerski kamp, vam ponuja doživljenjsko pogodbo … Kako shajate s tem?

To je del te zgodbe, življenja, res pa smo naredili velik rezultatski preskok. Skoraj bi lahko rekel, da sem presenetil samega sebe, a letvico smo postavili tako visoko, da je normalno, da ljudje pričakujejo več. Je pa klub trenutno na razpotju: oblikovan je nek tim, dosežen nek rezultat, hkrati pa se zavedamo, da je treba za evropski nivo zagotoviti tudi ustrezne pogoje. A gradnja kampa, stadiona in ekipe bo vzela ogromno energije, lahko bo to vplivalo tudi na rezultat, saj misli bežijo na več strani. Ampak meni je to izziv, podobno kot mi je bil ta, da grem, Slovenec, v hrvaški nogomet, tako kot mi je izziv delo tukaj. Ni mi težko biti na igrišču od jutra do poznega popoldneva, pa čeprav zapeče glava. Okoli sebe imam krasne ljudi, ki spoštujejo delo, jaz pa njih …

Pa je narejen kak časovni plan tega za Reko res nadstandardnega gradbenega načrta?

Od želje in ideje ter finančnih zmožnosti, ki so predpogoj za vse, do uresničitve bi utegnilo trajati. Predvsem bo to zgodba birokracije, kjer se rado zapleta s papirji in dovoljenji … A to ni le stvar le nogometa, pač pa celotnega mesta, saj stadion nosi s sabo širše možnosti kulture, druženja … nogometni klub Rijeka je v ustih že kar celo leto, marsikatero stisko ljudi je prikril, odvrnil od črnih misli. Njihov prihod na Kantrido je zame osebno morebiti celo največja zmaga – razprodan stadion, tekme, iskanje vstopnice več … Ker zgodba NK Rijeka so navijači, Armada. Ti ljudje tukaj ne navijajo za Reko, pač pa živijo zanjo in tu je tista razlika z ostalimi navijači. Armada je po nekaj letih spet prišla do veljave in ko se na Kantridi vžge ognjemet in ob igrišču začutiš ta val čiste energije … takrat človek res dobi neko zadoščenje. …
Od tukaj torej črpate?

Kaj pa vem. Napolnim se, ko gledam proti Cresu in Krku …

Zanimivo za Štajerca izpod hribov in hribčkov …

Sam sem že davno nehal biti Štajerc, v prenesenem pomenu seveda. Kot trener danes živiš tukaj, potem tam, a ko zagledam tablo za Maribor, sem še vedno najbolj ponosen Štajerec. Nisem pa 'bolan' v tem smislu, da so za vse moje tegobe in travme krivi Ljubljančani, čeprav je tukaj na Reki kar podobna situacija: za vse sta kriva Zagreb in Split, a to je neko tradicionalno rivalstvo, ki hrvaški daje svojevrsten pečat.

Zdaj vam pod nos nenehno mečejo Dinamo. Menda ves Kvarner verjame, da ga boste sklatili s prestola?

Najprej moramo ustvariti pogoje, konstanto, potem se bo to morebiti zgodilo samo od sebe. Goniti to kar naprej, pa se mi zdi brez pomena. To je zgodba, ki traja že desetletje, Rijeka pa se vzpenja dve leti, a ravno zato, ker ne gre le za zmago ali dve, pač pa za zgodbo s svojim začetkom, potjo in cilji, dobivamo toliko komplimentov.

Pa vseeno so zadeve bolj ali manj stekle z vašim prihodom?

Mislim, da je trend obrnil predsednik Damir Mišković z ekipo. Takrat so postavili temelje finančne stabilnosti, pogleda na problematiko kluba, ki je bil v dolgovih … Potem so lahko povabili tudi kakega novega igralca, trenerja … in smo se našli. S tem jedrom sem zadovoljen, skrbi me le strahovito razdajanje energije, časa in dela zaradi gradnje kampa in stadiona, hkrati pa vzdrževanje nivoja rezultata. To je namreč povsem druga dimenzija kot ta, v kateri smo živeli doslej.

No, vaši dosedanji pogoji …

… zagotovo med slabšimi v regiji, tudi v primerjavi z nekaterimi slovenskimi moštvi … A morebiti je tudi to del odgovora na naš uspeh, trma, ko smo po treh mesecih deževja iskali vsaj za silo suh košček zemlje za trening … Zjutraj smo pregledali vse terene od Krka navzgor in se dogovorili tam, kjer je bilo najmanj mokro … A tudi v tem se vidi nek karakter. Igralce pač lahko izbiramo glede na naše finančne zmožnosti, ki so v primerjavi z Dinamom, trikrat manjše. Zato smo bili bolj kot v iskanje neke fantastične kvalitete usmerjeni v karakter, voljo biti del Reke.

Karakterji so od vsepovsod – domačini, Zagrebčani, Slavonci … Kako ste jih uskladili med sabo?

Iz v Zagrebu odpisanih, domačinov, tistih iz Osijeka … je nastala zelo pisana skupina, dovolj razdeljena, da ni nastala neka močna ločina, hkrati pa spoštljiva in zaščitniška navznoter. Našla je skupni imenovalec, trenutek, ko so začeli verjeti. V nekem trenutku sem dejansko občutil njihovo zavest, da jim tega ne more nihče vzeti. Morebiti je bilo to najbolj izrazito ravno v drugi finalni tekmi za pokal Hrvaške proti Dinamu. Na Kantridi je bilo tako noro, da nisem niti za sekunde podvomil v našo končno zmago. In tako so si zastavili tudi igralci sami. Zelo podobno je bilo kot na tisti reprezentančni tekmi proti Rusiji, ki nas je popeljala na mundial. Le usmeriti jih je bilo treba in ko so zajeli to energijo …

Spomladanski nepričakovani odhod vašega najboljšega igralca, strelca Benka, torej sploh ni pustil večjih prask?

V tistem trenutnem šoku smo dobili neko dodano energijo, zbudili dva, tri druge igralce … To se dogaja klubom, kakršni smo mi, in takrat je treba obrniti zgodbo, da znova zaživiš.

To očitno znate, ne nazadnje ste dobili titulo najboljšega trenerja na Hrvaškem, kar je res dokaj neobičajno?

No, imamo tudi druge uspešne slovenske strokovnjake: Slaviša Stojanovič v Srbiji, Zdenko Verdenik na Japonskem, Darko Milanič v Avstriji … Je pa res, da je pri nas slovenska stroka vedno pod nekim vprašajem. Tisti, ki imajo v rokah škarje in platno, kravatarji, jim pravim sam, še vedno nočejo priznati, da so pod največje uspehe slovenskega nogometa podpisani ravno slovenski trenerji. Katanec, Prašnikar in prej našteti … vsi so bili uspešno zunaj, največji pečat pa vseeno dali ravno slovenskemu nogometu. Kar pa se tiče hrvaškega oskarja, je normalno, da mi godi. Če te zberejo trenerji in nogometaši, to verjetno ni del nekih iger. Lahko rečem le, da sem imel privilegij in možnost, da sem v imenu NK Rijeka prevzel to priznanje za vse tam, ker če me ni bi oni postavili sem, me v tej zgodbi pač ne bi bilo. To je kolektiven šport in trdim, da one-man-band, kar se strokovnega dela tiče, v tem športu enostavno ni več dovolj. Prvi trenerji smo sicer bolj izpostavljeni in v soju žarometov, a pogosto so za nami ljudje, ki so neupravičeno zapostavljeni, opravljajo pa krvavi posel. To je, skratka, zgodba nekega tima, skupinskega dela.

Svoje uspehe vedno skromno porazdelite med deležnike …

Zakaj bi se metal ven? Poskušam zgolj povedati, kar mislim, ne da bi pri tem mislil, da sem najpametnejši, da je moja mnenje eno in edino. K sreči imam okoli sebe ljudi, ki me ob napaki opozorijo, in da v 36 krogih državnega prvenstva ne bi kdaj zgrešil v postavitvi igralcev, taktike … To je nemogoče, saj nisem genij!

In ko vam je sem ter tja spodrsnilo, ste bili hitro v zobeh, kot se to rado dogaja v Sloveniji?

Kmalu so začeli ropotati … Tudi tu je veliko nogometnih genijev in selektorjev. Zdaj bo, upam, malo več miru, saj se bodo vsi ukvarjali z velikimi, kot so Španija, Brazilija, Argentino … in bodo nas, siromake, pustili malo v miru. Po koncu mundiala pa se bo spet začelo noreti … To je žal zelo pogosto in značilno za Slovenijo: izpostavi se pozitivna zgodba nekega posameznika, da se lahko drugi zraven fotografirajo in pristavijo svoj piskrček, ko pa mu gre slabo, ga porinejo spet v ospredje, da se sami lahko skrijejo.

Nekako tako je bilo tudi pri vašem razhodu s slovensko nogometno reprezentanco? Bi se odzvali morebitnemu novemu povabilu za selektorja?

Ne, ne! Nikoli sicer ne reci nikoli, a v tem trenutku … Preveč spoštujem kolege, ki so zdaj na klopi, da bi že razmišljal o tem. Poleg tega so me ljudje, ki so me povabili sem, enostavno omrežili s svojim odnosom, delom in poštenostjo. In bi bil res velik bumbar, če bi v tem trenutku razmišljal o čemer koli drugem kot o NK Rijeka. Zdaj imam toliko dela, tako čiste misli, tako dobro se počutim tukaj, da ne iščem česa več, saj menim, da je že tole dovolj velik izziv za moje trenersko znanje. Sem pa zagotovo največji fen slovenske nogometne reprezentance, spomnim se strahovitih emocij in pozitivne energije, pa tudi slovenske majhnosti in fovšije … Res sem imel spet privilegij: igral sem za svoj rodni klub, ko je ta dosegal največje uspeh, vodil sem ga pri osvajanju državnih naslovov, državno reprezentanco peljal na svetovno prvenstvo … Za to bi kdo marsikaj veliko plačal, meni pa se je to kar zgodilo. In zdaj sem spet v neki pozitivni zgodbi v tuji državi, ki je nogometno razvita kot Slovenija, in verjetno mora marsikdo ob tej novici kakšno pogoltniti … Tiste negativnosti sem spravil v nek predal, spomine na to, da se nekaj dogaja v ozadju, namesto da bi se opravilo na gosposki način, se seglo v roke in zahvalilo za sodelovanje. Tako pa na površje pridejo tisti, ki, po domače povedano, drek mešajo. A moji spomini imajo domobljubni naboj, na ekipo neverjetnih fantov!

Takrat ste dejali, da bi si jih želeli popeljati v Brazilijo, ker bodo ravno dovolj stari in izkušeni. Kaj je šlo narobe?

Tudi zdaj je le malo manjkalo do uvrstitve, v zaključku kvalifikacij jih je igralo sedem ali osem iz ekipe, ki je bila v JAR, čeprav so že po končanem svetovnem prvenstvu nekateri v Sloveniji ropotali, da je treba zamenjati celo ekipo … Naši fantje so veliki tako v dejanjih kot na igrišču, kar kažejo tudi njihove kariere v klubih. Slovenska reprezentančna pot se mi sicer zdi logična in pričakovana. Po veliki evforiji mora priti do nekega padca, ker nimamo tako široke baze – ne more biti en igralec pet let v vrhunski formi. In ko se zamajeta dva ali trije, pride do določene stagnacije. Takrat je treba ostati trezen in priseben, da narediš tiste pomembne menjave in usmeriš pot navzgor. In ocenjujem, da ljudje, ki zdaj vodijo reprezentanco, zaupajo selektorju in igralcem, kar je izredno pomembno. Meni na koncu niso več. Črta je obrnjena navzgor, vidim pozitivno klimo, kar je predpogoj za našo reprezentanco in jo zato vidim na naslednjem velikem tekmovanju.

A Slovenije tokrat ni, je pa Hrvaška, če se ne bi poškodoval, bi bil v hrvaški ekipi celo 'vaš' Močinić. Boste navijač Hrvaške ali …?

Jasno, da bom simpatiziral s Hrvaško, pa tudi z Bosanci, ki so se uvrstili kot majhna država. Bomo pa videli, koliko je Brazilija sposobna doma pod silnim pritiskom upravičiti vse skupaj, ali je Španija sposobna zadržati nivo vrhunskih rezultatov z zame najboljšim selektorjem vseh časov, Vicente del Bosquejem, ali je Anglija sposobna kaj narediti ali ne, je Argentina res tako močna na svoji strani sveta z zvezdnikom, za katerega vsi pričakujejo, da bo eksplodiral … Ali je sposoben presenetiti Urugvaj? In kaj bo s Francozi, Italijani, ki se jim po tradiciji skoraj vedno uspe uvrstiti v zaključne boje, ali bo morebiti uspel preboj kaki reprezentanci iz Afrike, ki ima sicer silni talent in kakovost, nima pa ekipe, vodenja, organizacije in sistema … Kup vprašanj, skratka, kam bo šel nogomet, v katero smer: ali v hitrost in agresijo, ali pa se bo vse zaprlo v čakanje in defenzivo, čakanje na prekinitve, čeprav mislim, da bo izziv tega prvenstva večplasten. Se pa je svet zdaj, od četrtka dalje, za mnoge povsem ustavil, milijoni ljudi se bodo usmerili v nogomet, kar je še ena potrditev tega, kako pomemben del življenja predstavlja. Zame osebno bo vse vse skupaj teklo v senci priprave kluba na sezono, vzporedno, kar pomeni 24 ur nogometa na dan …

Trenerska zna biti kar samotarska, ne?

Tukaj sem spoznal širši krog prijateljev, ki mi zapolnijo včasih že kar suhoparni ritem trening-dom … Ljudje okoli mene so fantastična ekipa, ki mi daje neko energijo, vključno z domačini in ribiči, s katerimi sem ter tja pade tudi kava …

Pa se znate odklopiti od nogometa, misli o taktiki, o tem, koga bi še veljalo imeti v ekipi, kako  …?

Brez skrbi. To je drugi del mene, ki je samo moj. Saj se z nogometom življenje ne konča. 'Fahidiot' pač ne želim biti, poskušam se odklopiti, in tudi krog prijateljev, ki ga imam, ni iz nogometnih krogov – so vinarji, glasbeniki … skratka ljudje, ki opravljajo druge poklice in druženje z njimi meni osebno pomeni veliko bogastvo.

15
Općenito / Odg: Članci vezani uz NK Rijeku
«  u: Lipanj 15, 2014, 11:22:11 »
Danas intervju sa Kekom u nedeljski izdaji Dela(Nedelo),ako se nekomu da prek grane...

 Str: [1] 2 3 4 5 6 ... 10